Potep po Češki in malo po Poljski

Ne bom pisala o ukradenih telefonih, neverjetno prijaznih čeških policistih, ki so zaradi 2 telefonov prišli najprej v paru, nato s tremi avtomobili. V zadnjem dva popolnoma opremljena specialca z neprebojnimi jopiči, ker sta edina znala angleško. So pofotkali prizorišče, me odpeljali na policijsko postajo, kje smo naredili zapisnik  v češčini. Potem pa sta me specialca peljala nazaj v kamp, med potjo pa smo poslušali Nirvano. Če ne bi bili ostali brez telefonov, s tem pa tudi brez navigacije, kontaktov in povezave s spletom, je bila to pravzaprav zanimiva izkušnja. Prvič vožnja na zadnjem sedežu v policijskem avtomobilu s policistom, ki je sicer prijazen, a me ne razume. Nazaj grede pa s policistoma v popolni bojni opremi in z Nirvano na ful. In na srečo so nam med spanjem iz šotora odnesli samo telefona, dokumente in denarnico pa pustili, ker smo jih imeli pod blazinami. Ker pa smo ostali brez telefonov, žal nimamo fotografij s potepanja.

Raje bom pisala o lepih spominih, ki so nam ostali po kratkem potepanju po Češki in Poljski. V bistvu smo obiskali le Moravsko:  Brno, Slavkov, Ostravo in Krakov. Vse v osmih dneh. Zelo na kratko in turistično torej.

Po avtocesti mimo Dunaja in nepreglednih polj vetrnih elektrarn kmalu prečkamo avstrijsko-češko mejo. Čeprav gre za ene dražjih elektrarn, pa pridelajo elektriko brez emisij za cel Dunaj in še več. Takoj za mejo se iz hriba dviguje krasen grad Mikulov z bogato zgodovinsko in umetniško zbirko. Po cesti sredi jezera se nato peljemo mimo vodnega parka Aqualand Moravia. Po kakšnih 20 minutah vožnje prispemo do Brna. V drugem največjem mestu na Češkem študira kakšnih 45.000 študentov, zato je mesto poleti dokaj prazno tudi ob večerih. Sami smo v mestu preživeli le en večer in naslednji dan. Zvečer smo se sprehodili po glavnem trgu in ker smo imeli s seboj 12-letnico, smo seveda morali v Starbucks na kavo. Potem pa je bila na vrsti ena izmed čeških pivnic, ki jih na Češkem ne manjka. Čeprav smo bili odločeni, da bomo kampirali in sami kuhali, smo v 8 dneh le enkrat pekli na žaru, saj so bile cene v gostilnah primerljive s cenami v trgovinah v Sloveniji. Hrana pa odlična. Celo za zahtevno najstnico, ki trenutno ne je mesa, se je vedno kaj našlo.

Če smo zvečer mesto samo malo potipali, smo za naslednji dan izbrali nekaj lokacij, ki so bile zanimive tako najstnici kot staršem. Najprej seveda na zajtrk v Starbucks. Potem pa na sprehod do cerkev sv. Jakoba, pod katero je kostnica , ki je javnosti na ogled od leta 2012. Pod cerkvijo so leta 2001 namreč odkrili množično grobišče, v večini gre  za žrtve kolere in kuge iz 13. stoletja. Vse do srede 18. stoletja je bilo namreč na tem mestu mestno pokopališče. Kosti so nato izkopali, uredili grobišče v spomenik umrlim.

Nato smo se odpravili proti mestnemu atomskemu zaklonišču 10-Z, ki je bilo skopano v hrib pod mestnim gradom. V bivši vinski kleti so komunisti leta 1959 uredili atomsko zaklonišče za prebivalce Brna. Zaklonišče je pa vedno v celoti opremljeno z, za takratne čase, vrhunsko vojaško opremo, telefonskimi centralami, prezračevalnim sistemom, centrom za dešifriranje, kuhinjo, kavarno… Vse naprave še vedno delujejo. Prav tako deluje kavarna, ki je opremljena s takratnim pohištvom, glasba pa je s tarih vinilk. Tukaj se da tudi kaj pojesti.

Naša najstnica je že postajala malo naveličana vseh teh znamenitosti, zato smo se opravili proti Centru znanosti Vida! Če smo Slovenci ponosni na hišo eksperimentov, ki je odprta samo ob delavnikih, pa je center znanosti Vida! odprta vse dneve v tednu med 10.00 in 18.00 uro. Razprostira se na več kot 5.000 m². Lahko rečemo, da gre za zabaviščni park znanosti. Eksperimenti so razdeljeni na področja, kot so naravni pojavi, elektrika, veter, človeško telo, fizikalni pojavi, magnetizem, težnost, voda… Celo napisi in razlage so tukaj v češčini in angleščini, kar je na Češkem pravzaprav redkost. Časovne omejitve obiska ni.

Seveda smo postali žejni in lačni, čeprav se v Vidi lahko dobi tudi kaj za pod zob. A smo se raje odpravili v Pivovarno Starobrne. V pivovarni sicer ponujajo tudi vodene oglede skozi proizvodnjo, a sami smo odločili raje za obisk njihove restavracije. Privoščili smo si divjačinski golaž z njihovimi cmoki in govedino z gobicami, ker smo bili zelo žejni, pa vsak po dve pijači. Odrasli pivo, najstnica pa Kofolo. To je češka pijača. Če originalna Kofola nekoliko spominja na našo Cockto, pa sedaj proizvajajo že Kofole z različnimi  okusi. A preverjeno je originalna še najboljša. Med jedjo pa smo skozi steklo lahko videli bakrene destilatorje v katerih varijo pivo.

Naša družina je pač tako naravnana, da raje kampiramo, kot spimo na že milijon krat uporabljenih žimnicah.  Pri tem pa so seveda najlepša jutra. Našli smo kamp Obora ob umetnem jezeru Brnenska prehrada od Brna oddaljen ca. 15 km. Jezero je turistično razvito. Kot gobe po dežju tukaj rastejo novi hoteli in apartmaji. Okrog jezera je veliko rekreacijskih objektov na prostem, marina, urejena kopališča, ki so brez vstopnine. Sam kamp sicer ni ob vodi, a dovolj blizu, da se do vode odpraviš s kolesom. Sami smo sicer šli z avtomobilom, saj smo imeli s seboj čoln. S čolnom smo odveslali čez jezero na eno izmed kopališč, tam smo se tudi skopali, si privoščili pijačo in počasi odveslali nazaj. Na vseh plažah so lokali, eni kot še iz komunističnih časov, nekaj pa je že modernih, ki so sicer tudi malo dražji. Počasi smo se vrnili v kamp in si pripravili steak, ki je bil v trgovini neverjetno poceni, na žaru. No, potem pa so nas čez noč oropali. Ukradli oba telefona z mize v šotoru. A to je že druga prigoda, ki je opisana na samem začetku tega zapisa. Na splošno Čehi ne dajo kaj dosti na estetiko. Je pa res, da je vse čisto. V kampu so nas zato neprijetno presenetili tuši, ki so na žetone in odprtega tipa. Torej se tuširaš na očeh ostalim obiskovalcem v umivalnici. Še dobro, da so vsaj moški in ženski tuši ločeni. Če smo sprva mislili, da je to posebnost tega kampa, pa smo v Hlučinu ugotovili, da je verjetno tako v vseh kampih po Češkem.

Zadnji večer v kampu Obora smo se odpravili raziskovat v drugo smer, stran od Brna. Tako smo odkrili več kot 800 let star, zelo lep in menda največji grad na Češkem grad Veveri, ki pa so ga renovirali in nismo morali vstopiti vanj.  Ker nismo imeli telefonov, smo se zanašali samo naš instinkt in obcestne smerokaze. Kot pred mnogo leti smo bili svobodni, nismo vedeli ne koliko je ura, ne kako daleč še imamo do naslednje vasi. Mimo polj žita in skozi gozod smo se tako pripreljali v mestece Veverska Bytiska, je majhen kraj, a premore cerkev, banko, trgovini, mesnico, šolo, ter kar tri gostilne. Tukaj smo si privoščili obilno in okusno večerjo. Zadovoljni smo se vrnili v kamp.

Četrti dan našega potovanja smo se odpravili proti kraju Slavkov. Čez hribe in doline so se menjavale zlato rumena žitna polja, zelena koruzna polja in oranžno-rumena sončnica polja. Predvidevamo, da je Moravska češka žitnica. V Slakovu se je leta 1805 odvijala pomembna bitka koalicijske vojne (1792-1815), imenovana bitka treh cesarjev pri Slavkovu/Austerlitzu, kjer je Napoleonu uspelo premagati Avstro-ogrsko in Rusijo. Posledično je tudi območje današnje Slovenije bilo eno izmed Ilirskih provinc. V bitki je življenje izgubilo 16.000 vojakov, preko 7.000 pa je bilo ranjenih. Za tiste čase ogromno število. V opomin in spomin padlim so po načrtih arhitekta Josefa Fanta v stilu art nouveau leta 1905 zgradili Kapelo miru, ki so jo financirale tako Češka, Rusija, kot tudi Francija. V kapeli še vedno zbirajo okostja padlih, ki jih odkrijejo med oranjem. Izkazalo se je, da je med padlimi bilo veliko črncev, kar je verjetno posledica francoskega kolonializma.

Nato smo mimo nepreglednih polj pot nadaljevali proti Ostravi, tretjem največjem mestu na Češkem. Gre za bolj industrijsko mesto, čeprav ima tudi staro mestno jedro z gradom. V sami Ostravi v resnici nismo bili oziroma smo jo ogledali kar iz avta. Samo mestno jedro, razen nekaj stavb, se nam ni zdelo zanimivo. Smo se pa zato odpravili proti mestu Hlučin, kjer je veliko jezero z urejenim kampom, kopališčem in rekreacijskim centrom. Samo mestno jedro Hlučina je zelo simpatično z glavnim trgom ob katerem so pivnice, trgovinice in banke. Kamp ob jezeru je novejši, celoten kompleks je star kakšnih 6 let. V ceni kampiranja je vstopnina na mestno kopališče, ki je sicer plačljivo. V kampu so kar trije gostinski lokali. Zaradi bližine mesta pa ni trgovin. Med drugim smo tukaj po dolgem času igrali tudi mini golf. Ob tem pa nas je vsak večer in vsako jutro pozdravil divji zajec.

Ker je Hlučin od Ostrave oddaljen le kakšnih 15 kilometrov, smo se iz kampa odpravili v največji živalski vrt na Češkem ZOO Ostrava v katerem sta združena živalski in botanični vrt. Živalski vrt je tako velik, da smo  v njem preživeli 5 ur in bi jih verjetno še več, če ne bi bilo prav ta dan nenormalno vroče, saj je bilo kar 33°. Ponovno smo bili prijetno presenečeni nad nizkimi cenami vstopnic.

Nato smo pot nadaljevali proti rudniškim muzejem, ki jih je v Ostravi kar nekaj. Najbolj je urejen Dul Michal, ki pa si ga žal nismo ogledali, saj so imeli ogled le ob 12.00 in 17.00. Zato smo odpravili do drugega premogovniškega muzeja na prostem Landek park. V sklopu Landek parka je tudi manjši kamp in dva gostinska obrata. Vstopnine ni.

Nenačrtovano smo bili v kampu prav med rock in pop festivalom Štěrkovna open music, ki je bil od četrtka do nedelje. Zato se je v četrtek kamp nenormalno napolnil. Na kar dveh odrih je v treh dneh nastopalo kar nekaj čeških izvajalcev.

Sami smo se v petek raje podali proti Poljski, kjer smo obiskali Krakow. Mesto neverjetnih raznolikosti, kulturnih in zgodovinskih znamenitosti. Gre za enega najstarejših mest na Poljskem, saj so v kameni dobi na tem mestu našli prve ostanke naselbin.  Je tudi drugo največje mesto na Poljskem, nekoč tudi  njeno glavno mesto. Mesto je še vedno zaznamovano s črno preteklostjo druge svetovne vojen, saj se je tukaj zgodil največji genocid nad Židi v zgodovini. V Krakovu so namreč med drugo svetovno vojno uvedli židovski geto od koder so Žide vozili v bližnje koncentracijsko taborišče Auschwitz. Na osnovi teh grozodejstev je nastal tudi film Šindlerjev seznam.

Staro mestno jedro je zaradi bogate zgodovine in znamenitosti pod UNESCO-vo zaščito. Iz Krakova je bil tudi leta 1978 imenovan prvi slovanski papež Janez Pavel II (Karol Wojtyła). Ker smo bili v Krakovu le en dan, smo imeli srečo in dobili sobo v samem mestnem jedru, ob parku, pod gradom. Tako smo se lahko zvečer odpravili na daljši sprehod po starem mestnem jedru in ma glavnem trgu doživeli večerno vzdušje. Vse trgovinice in lokali  vtem delu so odprti pozno zvečer. Po kavarnah je živa glasba, stari trgi pa kar mrgoli, a kljub vsemu nimaš občutka prenapolnjenosti, kaosa. Vse teče mirno in sproščeno. Mesto smo si ogledali kar s turističnim vlakcem, ki nas v uri in pol popelje skozi tri najbolj znana območja Krakova: Stare Miasto, Kazimierz, Podgorze. Kazimierz je obnovljen židovski kare. V lokalih pripravljajo košer hrano, ob večerih pa je tukaj moč slišati klezmer glasbo. Seveda so tukaj sinagoge, muzeji in obeležja, ki nas opominjajo na človeško krutost. V Podgorze so med drugo svetovno vojno uredili židovski geto iz katerega so Žide vozili na delo v tovarno rožja ali v koncentracijsko taborišče.

Na sprehodu smo naleteli še na Bradavičarko Harry Potterja, kjer smo si privoščili čarobne napoje. S tem smo se tudi poslovili od Poljske in se vrnili proti Sloveniji.

Med potovanjem po Moravski in Poljski smo ponovno ugotovili, da je možno z majhnimi posegi rešiti marsikaj. Tako so na primer med nepreglednimi polji zasajeni drevoredi, ki preprečijo erozijo zemljo, ki bi sicer nastala z vetrom. Istočasno pa lepo popestrijo krajino, ter nudijo zavetje ptičem in drugim živalim. Podobno bi morda lahko vsaj delno rešili problem na Krasu?

Vsa mesta, tudi Krakov, so zelo zelena, z velikimi parki, igrali, fitnesi na prostem. Ko smo prišli v Krakov, je bilo 32°. Mestne ceste polivajo z vodo. Zaradi tega in parkov je vročina bila znosna in sploh ni primerljiva z istimi temperaturami v Mariboru.

Ljudje so sproščeni, ne hitijo, živijo po logiki: vse bo počakalo. Tako so manj napeti in pod stresom kot večina  Slovencev, ki mislimo, da mora biti vse narejeno takoj, pa še to je prepočasi.

Predvsem pa smo ponovno ugotovili, da človek ne sme slepo slediti, pač pa mora biti sposoben sprejeti raznolikost. To pa pridobi z izkušnjo in razgledanostjo. Vse prehitro lahko namreč le ena motena oseba prepriča množice v neverjetno in nerazumno krutost. Ni se potrebno vrniti daleč v preteklost, da to ugotovimo. V naši neposredni bližini smo to doživeli na primer v 90. letih prejšnjega stoletja.