Ne bom pisala o ukradenih
telefonih, neverjetno prijaznih čeških policistih, ki so zaradi 2 telefonov
prišli najprej v paru, nato s tremi avtomobili. V zadnjem dva popolnoma
opremljena specialca z neprebojnimi jopiči, ker sta edina znala angleško. So pofotkali
prizorišče, me odpeljali na policijsko postajo, kje smo naredili zapisnik v češčini. Potem pa sta me specialca peljala
nazaj v kamp, med potjo pa smo poslušali Nirvano. Če ne bi bili ostali brez telefonov,
s tem pa tudi brez navigacije, kontaktov in povezave s spletom, je bila to
pravzaprav zanimiva izkušnja. Prvič vožnja na zadnjem sedežu v policijskem avtomobilu
s policistom, ki je sicer prijazen, a me ne razume. Nazaj grede pa s
policistoma v popolni bojni opremi in z Nirvano na ful. In na srečo so nam med
spanjem iz šotora odnesli samo telefona, dokumente in denarnico pa pustili, ker
smo jih imeli pod blazinami. Ker pa smo ostali brez telefonov, žal nimamo
fotografij s potepanja.
Raje bom pisala o lepih spominih,
ki so nam ostali po kratkem potepanju po Češki in Poljski. V bistvu smo
obiskali le Moravsko: Brno, Slavkov, Ostravo
in Krakov. Vse v osmih dneh. Zelo na kratko in turistično torej.
Po avtocesti mimo Dunaja in
nepreglednih polj
vetrnih
elektrarn kmalu prečkamo avstrijsko-češko mejo. Čeprav gre za ene dražjih
elektrarn, pa pridelajo elektriko brez emisij za cel Dunaj in še več. Takoj za
mejo se iz hriba dviguje krasen
grad Mikulov z bogato
zgodovinsko in umetniško zbirko. Po cesti sredi jezera se nato peljemo mimo
vodnega parka
Aqualand Moravia.
Po kakšnih 20 minutah vožnje prispemo do
Brna. V drugem največjem mestu na
Češkem študira kakšnih 45.000 študentov, zato je mesto poleti dokaj prazno tudi
ob večerih. Sami smo v mestu preživeli le en večer in naslednji dan. Zvečer smo
se sprehodili po glavnem trgu in ker smo imeli s seboj 12-letnico, smo seveda
morali v Starbucks na kavo. Potem pa je bila na vrsti ena izmed čeških pivnic,
ki jih na Češkem ne manjka. Čeprav smo bili odločeni, da bomo kampirali in sami
kuhali, smo v 8 dneh le enkrat pekli na žaru, saj so bile cene v gostilnah
primerljive s cenami v trgovinah v Sloveniji. Hrana pa odlična. Celo za
zahtevno najstnico, ki trenutno ne je mesa, se je vedno kaj našlo.
Če smo zvečer mesto samo malo
potipali, smo za naslednji dan izbrali nekaj lokacij, ki so bile zanimive tako
najstnici kot staršem. Najprej seveda na zajtrk v Starbucks. Potem pa na
sprehod do cerkev sv. Jakoba, pod katero je
kostnica , ki je
javnosti na ogled od leta 2012. Pod cerkvijo so leta 2001 namreč odkrili množično
grobišče, v večini gre
za žrtve kolere
in kuge iz 13. stoletja. Vse do srede 18. stoletja je bilo namreč na tem mestu
mestno pokopališče. Kosti so nato izkopali, uredili grobišče v spomenik umrlim.
Nato smo se odpravili proti
mestnemu
atomskemu
zaklonišču 10-Z, ki je bilo skopano v hrib pod mestnim gradom. V bivši
vinski kleti so komunisti leta 1959 uredili atomsko zaklonišče za prebivalce
Brna. Zaklonišče je pa vedno v celoti opremljeno z, za takratne čase, vrhunsko
vojaško opremo, telefonskimi centralami, prezračevalnim sistemom, centrom za
dešifriranje, kuhinjo, kavarno… Vse naprave še vedno delujejo. Prav tako deluje
kavarna, ki je opremljena s takratnim pohištvom, glasba pa je s tarih vinilk.
Tukaj se da tudi kaj pojesti.
Naša najstnica je že postajala
malo naveličana vseh teh znamenitosti, zato smo se opravili proti
Centru znanosti Vida! Če smo Slovenci ponosni na
hišo eksperimentov, ki je odprta samo ob delavnikih, pa je center znanosti
Vida! odprta vse dneve v tednu med 10.00 in 18.00 uro. Razprostira se na več
kot 5.000 m
².
Lahko rečemo, da gre za zabaviščni park znanosti. Eksperimenti so razdeljeni na
področja, kot so naravni pojavi, elektrika, veter, človeško telo, fizikalni
pojavi, magnetizem, težnost, voda… Celo napisi in razlage so tukaj v češčini in
angleščini, kar je na Češkem pravzaprav redkost. Časovne omejitve obiska ni.
Seveda smo postali žejni in lačni,
čeprav se v Vidi lahko dobi tudi kaj za pod zob. A smo se raje odpravili v Pivovarno Starobrne. V
pivovarni sicer ponujajo tudi vodene oglede skozi proizvodnjo, a sami smo odločili
raje za obisk njihove restavracije. Privoščili smo si divjačinski golaž z
njihovimi cmoki in govedino z gobicami, ker smo bili zelo žejni, pa vsak po dve
pijači. Odrasli pivo, najstnica pa Kofolo. To je češka pijača. Če originalna
Kofola nekoliko spominja na našo Cockto, pa sedaj proizvajajo že Kofole z
različnimi okusi. A preverjeno je
originalna še najboljša. Med jedjo pa smo skozi steklo lahko videli bakrene
destilatorje v katerih varijo pivo.
Naša družina je pač tako naravnana, da
raje kampiramo, kot spimo na že milijon krat uporabljenih žimnicah. Pri tem pa so seveda najlepša jutra. Našli
smo kamp Obora ob umetnem jezeru Brnenska prehrada od Brna
oddaljen ca. 15 km. Jezero je turistično razvito. Kot gobe po dežju tukaj
rastejo novi hoteli in apartmaji. Okrog jezera je veliko rekreacijskih objektov
na prostem, marina, urejena kopališča, ki so brez vstopnine. Sam kamp sicer ni
ob vodi, a dovolj blizu, da se do vode odpraviš s kolesom. Sami smo sicer šli z
avtomobilom, saj smo imeli s seboj čoln. S čolnom smo odveslali čez jezero na
eno izmed kopališč, tam smo se tudi skopali, si privoščili pijačo in počasi
odveslali nazaj. Na vseh plažah so lokali, eni kot še iz komunističnih časov,
nekaj pa je že modernih, ki so sicer tudi malo dražji. Počasi smo se vrnili v
kamp in si pripravili steak, ki je bil v trgovini neverjetno poceni, na žaru.
No, potem pa so nas čez noč oropali. Ukradli oba telefona z mize v šotoru. A to
je že druga prigoda, ki je opisana na samem začetku tega zapisa. Na splošno Čehi
ne dajo kaj dosti na estetiko. Je pa res, da je vse čisto. V kampu so nas zato
neprijetno presenetili tuši, ki so na žetone in odprtega tipa. Torej se tuširaš
na očeh ostalim obiskovalcem v umivalnici. Še dobro, da so vsaj moški in ženski
tuši ločeni. Če smo sprva mislili, da je to posebnost tega kampa, pa smo v
Hlučinu ugotovili, da je verjetno tako v vseh kampih po Češkem.
Zadnji večer v kampu Obora smo se
odpravili raziskovat v drugo smer, stran od Brna. Tako smo odkrili več kot 800
let star, zelo lep in menda največji grad na Češkem grad Veveri, ki pa so ga renovirali in nismo
morali vstopiti vanj. Ker nismo imeli telefonov,
smo se zanašali samo naš instinkt in obcestne smerokaze. Kot pred mnogo leti
smo bili svobodni, nismo vedeli ne koliko je ura, ne kako daleč še imamo do
naslednje vasi. Mimo polj žita in skozi gozod smo se tako pripreljali v mestece
Veverska
Bytiska, je majhen kraj, a premore cerkev, banko, trgovini, mesnico,
šolo, ter kar tri gostilne. Tukaj smo si privoščili obilno in okusno večerjo.
Zadovoljni smo se vrnili v kamp.
Četrti dan našega potovanja smo se odpravili
proti kraju Slavkov. Čez hribe in doline so se menjavale zlato rumena žitna
polja, zelena koruzna polja in oranžno-rumena sončnica polja. Predvidevamo, da
je Moravska češka žitnica. V Slakovu se je leta 1805 odvijala pomembna bitka
koalicijske vojne (1792-1815), imenovana bitka treh
cesarjev pri Slavkovu/Austerlitzu, kjer je Napoleonu uspelo premagati
Avstro-ogrsko in Rusijo. Posledično je tudi območje današnje Slovenije bilo eno
izmed Ilirskih provinc. V bitki je življenje izgubilo 16.000 vojakov, preko
7.000 pa je bilo ranjenih. Za tiste čase ogromno število. V opomin in spomin
padlim so po načrtih arhitekta Josefa Fanta v stilu art nouveau leta 1905
zgradili Kapelo miru, ki so jo financirale tako Češka, Rusija, kot tudi
Francija. V kapeli še vedno zbirajo okostja padlih, ki jih odkrijejo med
oranjem. Izkazalo se je, da je med padlimi bilo veliko črncev, kar je verjetno
posledica francoskega kolonializma.
Nato smo mimo nepreglednih polj pot
nadaljevali proti Ostravi, tretjem
največjem mestu na Češkem. Gre za bolj industrijsko mesto, čeprav ima tudi
staro mestno jedro z gradom. V sami Ostravi v resnici nismo bili oziroma smo jo
ogledali kar iz avta. Samo mestno jedro, razen nekaj stavb, se nam ni zdelo
zanimivo. Smo se pa zato odpravili proti mestu Hlučin, kjer je veliko jezero z urejenim
kampom, kopališčem in rekreacijskim centrom. Samo mestno jedro Hlučina je zelo
simpatično z glavnim trgom ob katerem so pivnice, trgovinice in banke. Kamp ob
jezeru je novejši, celoten kompleks je star kakšnih 6 let. V ceni kampiranja je
vstopnina na mestno kopališče, ki je sicer plačljivo. V kampu so kar trije
gostinski lokali. Zaradi bližine mesta pa ni trgovin. Med drugim smo tukaj po
dolgem času igrali tudi mini golf. Ob tem pa nas je vsak večer in vsako jutro
pozdravil divji zajec.
Ker je Hlučin od Ostrave oddaljen le
kakšnih 15 kilometrov, smo se iz kampa odpravili v največji živalski vrt na
Češkem ZOO Ostrava v katerem
sta združena živalski in botanični vrt. Živalski vrt je tako velik, da smo v njem preživeli 5 ur in bi jih verjetno še
več, če ne bi bilo prav ta dan nenormalno vroče, saj je bilo kar 33°. Ponovno
smo bili prijetno presenečeni nad nizkimi cenami vstopnic.
Nato smo pot nadaljevali proti
rudniškim muzejem, ki jih je v Ostravi kar nekaj. Najbolj je urejen Dul Michal, ki pa si ga žal nismo ogledali, saj
so imeli ogled le ob 12.00 in 17.00. Zato smo odpravili do drugega premogovniškega muzeja na prostem Landek park. V sklopu
Landek parka je tudi manjši kamp in dva gostinska obrata. Vstopnine ni.
Nenačrtovano smo bili v kampu prav med
rock in pop festivalom Štěrkovna
open music, ki je bil od četrtka do nedelje. Zato se je v četrtek kamp
nenormalno napolnil. Na kar dveh odrih je v treh dneh nastopalo kar nekaj
čeških izvajalcev.
Sami smo se v petek raje podali proti
Poljski, kjer smo obiskali Krakow. Mesto neverjetnih raznolikosti, kulturnih in
zgodovinskih znamenitosti. Gre za enega najstarejših mest na Poljskem, saj so v
kameni dobi na tem mestu našli prve ostanke naselbin. Je tudi drugo največje mesto na Poljskem,
nekoč tudi njeno glavno mesto. Mesto je
še vedno zaznamovano s črno preteklostjo druge svetovne vojen, saj se je tukaj
zgodil največji genocid nad Židi v zgodovini. V Krakovu so namreč med drugo
svetovno vojno uvedli židovski geto od koder so Žide vozili v bližnje koncentracijsko
taborišče Auschwitz. Na osnovi teh grozodejstev je nastal tudi film Šindlerjev
seznam.
Staro mestno jedro je zaradi bogate
zgodovine in znamenitosti pod UNESCO-vo zaščito. Iz Krakova je bil tudi leta
1978 imenovan prvi slovanski papež Janez Pavel II (Karol Wojtyła). Ker smo bili
v Krakovu le en dan, smo imeli srečo in dobili sobo v samem mestnem jedru, ob
parku, pod gradom. Tako smo se lahko zvečer odpravili na daljši sprehod po
starem mestnem jedru in ma glavnem trgu doživeli večerno vzdušje. Vse trgovinice
in lokali vtem delu so odprti pozno
zvečer. Po kavarnah je živa glasba, stari trgi pa kar mrgoli, a kljub vsemu
nimaš občutka prenapolnjenosti, kaosa. Vse teče mirno in sproščeno. Mesto smo si
ogledali kar s turističnim vlakcem, ki nas v uri in pol popelje skozi tri
najbolj znana območja Krakova: Stare Miasto,
Kazimierz, Podgorze. Kazimierz je
obnovljen židovski kare. V lokalih pripravljajo košer hrano, ob večerih pa je
tukaj moč slišati klezmer glasbo. Seveda so tukaj sinagoge, muzeji in obeležja,
ki nas opominjajo na človeško krutost. V Podgorze so med
drugo svetovno vojno uredili židovski geto iz katerega so Žide vozili na delo v
tovarno rožja ali v koncentracijsko taborišče.
Na sprehodu smo naleteli še na
Bradavičarko Harry Potterja, kjer smo si privoščili čarobne napoje. S tem smo
se tudi poslovili od Poljske in se vrnili proti Sloveniji.
Med potovanjem po Moravski in Poljski
smo ponovno ugotovili, da je možno z majhnimi posegi rešiti marsikaj. Tako so
na primer med nepreglednimi polji zasajeni drevoredi, ki preprečijo erozijo
zemljo, ki bi sicer nastala z vetrom. Istočasno pa lepo popestrijo krajino, ter
nudijo zavetje ptičem in drugim živalim. Podobno bi morda lahko vsaj delno
rešili problem na Krasu?
Vsa mesta, tudi Krakov, so zelo zelena,
z velikimi parki, igrali, fitnesi na prostem. Ko smo prišli v Krakov, je bilo
32°. Mestne ceste polivajo z vodo. Zaradi tega in parkov je vročina bila znosna
in sploh ni primerljiva z istimi temperaturami v Mariboru.
Ljudje so sproščeni, ne hitijo, živijo
po logiki: vse bo počakalo. Tako so manj napeti in pod stresom kot večina Slovencev, ki mislimo, da mora biti vse
narejeno takoj, pa še to je prepočasi.
Predvsem pa smo ponovno ugotovili, da
človek ne sme slepo slediti, pač pa mora biti sposoben sprejeti raznolikost. To pa
pridobi z izkušnjo in razgledanostjo. Vse prehitro lahko namreč le ena motena
oseba prepriča množice v neverjetno in nerazumno krutost. Ni se potrebno vrniti
daleč v preteklost, da to ugotovimo. V naši neposredni bližini smo to doživeli
na primer v 90. letih prejšnjega stoletja.
